Nevroznanost

NEVROZNANOST

RAZVOJ IN VZGOJA OTROKA IZ VIDIKA NEVROZNANOSTI (sodobni pogledi na otrokovo učenje)

IZOBRAŽEVANJE

Izobraževanje je potekalo v četrtek, 16.2.2012 v vrtcu Rogaška Slatina in ga je izvajala Tina Bregant, dr. med., zaposlena na Pediatricni kliniki Ljubljana.

Možgani so v naši glavi skrit organ, katerega delovanje je zelo kompleksno in zapleteno. Povprečni človeški možgani tehtajo 1400 gramov, kar je približno dva odstotka telesne mase, porabijo pa dvajset odstotkov vsega kisika, ki je na voljo telesu. V možganih so možganske celice ali nevroni, ki so odgovorni za večino elektricnih impulzov. V odraslih možganih je sto milijard nevronov, kar je približno toliko, kot je zvezd v naši galaksiji. Število možnih povezav pa verjetno presega število vseh delcev v vesolju…

Možgani se spreminjajo vse življenje. Nevroni lahko tudi v odraslosti nastajajo na novo, zato pregovor »ne moreš učiti starega psa novih trikov«, ne drži povsem.

Novi nevroni in povezave med njimi lahko nastajajo, kadar so zagotovljeni ustrezni pogoji v življenju človeka. Ti pogoji so:

• Medsebojno druženje, skrb za sočloveka
• Telesna aktivnost
• Zdrava prehrana

Druženje močno spodbuja tako nastanek novih nevronov, kot tudi povezav med njimi. Prav tako gibanje, saj imamo v možganih veliko področje, ki je namenjeno le gibanju. Možgani, predvsem mielinska ovojnica, so sestavljeni iz maščob, zato je potrebno pri prehrani upoštevati, da je odstranjevanje kakovostnih, zlasti esencialnih maščob iz prehrane lahko škodljivo (še posebej pri otroku).

Možgani delujejo optimalno pri 25 letu starosti. Kasneje pa je delovanje povezano z zastopanostjo vseh treh zgoraj opisanih dejavnikov v clovekovem življenju. Kadar človek poskrbi, da njegov življenjski stil tudi v odraslosti in starosti ohranja vse tri dejavnike dobro zastopane, lahko ohrani svoje možgane v »dobri kondiciji«.

Možgani so kot plastelin. Kadar v plastelin vtisneš kovanec, se odtis vidi tudi ko kovanec dvigneš. Večkrat, kot na enako mesto odtisneš enak kovanec, močnejši in jasnejši je odtis. Prav tako se različni vplivi, učenje, sposobnosti vtiskujejo v možgane kot odtis. Možgani so v otroštvu zelo plastični. To imenujemo razvojna plastičnost. S staranjem plastičnost izgubljajo, vendar kljub vsemu zadržijo plastičnost učenja in plastičnost po morebitni poškodbi.

Celni reženj v možganih nas najjasneje loci od primatov. V tem delu je vsa naša kontrola. Ta reženj začne dozorevati šele v najstništvu in dozori približno pri 20. letu starosti.

Majhen otrok torej nima zrelega celnega režnja, zato nujno potrebuje odrasle, da ga v življenju vodimo. Otrok potrebuje LJUBEČO ČLOVEŠKO SKUPNOST , ki predstavlja osnovo za njegov uspešen razvoj, oziroma za uspešen razvoj njegovih možgan.

Različne sposobnosti človeka se skozi razvoj v ugodnem času najuspešnejše razvijajo. Številna znanja, ki jih sicer osvojimo v času šolanja, se oblikujejo že zgodaj v otroštvu. Tako npr. znanje o zahtevnih računskih operacijah, kot so integrali, ni povezano le z učenjem pri matematiki v času jemanja te snovi. Otrok je osnovne koncepte, ki mu omogočajo znanje o integralih, osvojil že v zgodnjem otroštvu, ko je presipaval npr. pesek iz posodic v posodice in se tako igral s koncepti količine, volumna itd. Ob tem pa je imel za uspešno osvajanje teh zgodnjih konceptov bistveno vlogo otrokov kontakt z vsaj eno odraslo osebo, ki je bila nanj odzivna in do njega ljubeča.

V odnosu z odraslo osebo je iz stališca razvoja možgan najhuje, kadar je odrasla oseba do otroka neodzivna. Kadar je odnos agresiven, je to za razliko od neodzivnosti vsaj odnos in zaradi tega vsaj do neke mere podpira razvoj možgan. Najustreznejši pa je ljubeč in odziven odnos odraslega do otroka. Ljubeča in odzivna mama ni »cankarjanska« mama, ki vse nudi ampak je tista, ki otroka dobro opremi za življenje.

Zanimivo se je poglabljati v možgane najstnika. Pri 16. letih je prevajanje možganskih impulzov najhitrejše. Zato se z najstnikom ni modro iti igre kdo bo koga… Poleg tega se najstnikov celni reženj burno preureja in zato še ne deluje dobro. V celnem režnju je sposobnost inhibicije, oz. zadrževanja impulzov. Da lahko pripombo raje zadržiš zase, potrebuješ razvito sposobnost inhibicije. Najstnik zato potrebuje ravno dovolj trdnega vzgojitelja, da lahko ob njem vadi svoje »udarce«. Tako se vzgojitelji najstnikov pogosto lahko počutijo kot »boksarska vreca«. Dober vzgojitelj je ravno prav močna avtoriteta. Najstniki imajo ob še nezrelem celnem režnju tudi preveč delujoč predel možgan, ki se imenuje amigdala. To je parna, jajčasta gmota globoko v možganih, ki je povezana z doživljanjem strahu. Mladostniki zato delujejo neustrašno, spomnijo se zelo pogumnih akcij. O pravem pogumu zato lahko govorimo šele v odrasli dobi, ko človek ob pravilni presoji posledic in realnem občutku strahu naredi junaško dejanje.

Odrasli imamo razvito zmožnost inhibicije, ki jo otrok in najstnik šele razvijata. Ravno s to svojo zmožnostjo zmoremo mirno (brez da bi nas čustva preveč preplavila in bi naredili nepremišljeno dejanje) prenašati otrokove normalne faze zgodnje trme in kasnejšega mladostniškega upora. S tem otrokom ustvarjamo pogoje za njihov zdrav in uspešen razvoj.

Predavateljica je predavanje sklenila z naslednjo mislijo:

Otroka lahko zares naučimo kdo smo mi, le pomagamo mu lahko odkriti, kdo je on,
ob tem pa je za oba najboljše, če ob tem skupaj uživava.

Povzetek po zapiskih pripravila:
Andreja Križan Lipnik

Utrinek iz avle vrtca, v kateri je potekalo predavanje:

Za otroke, katerih starši so potrebovali varstvo, so poskrbele naše
strokovne delavke: